28
Feb

(Intervju) Aljoša Bagola: “V poslovnih okoljih trenutno obstaja strah pred govorjenjem o izgorelosti”

28 Feb 2019
0

Aljoša Bagola je kreativni direktor v oglaševalskem podjetju, kolumnist, predavatelj, oče, partner in še veliko drugega. Kmalu ga boste lahko poslušali na kongresu ADMA v Portorožu, kjer se bo osredotočil na to, kako sodobna okolja, službe, mediji in naši ukoreninjeni vzorci vplivajo na naše razpoloženje na vsakodnevni ravni.

Aljoša se je pred kratkim soočil z boleznijo sodobnega časa – izgorelostjo. In o tem govori na glas. Ker je prepričan, da so stvari najhujše, ko so tabuizirane in ko se jih ne izpostavlja.

Začniva s primerjavo nekoč in danes. Ste opazili, da je v zadnjih letih veljalo kot pohvala, da nekdo “vse dneve dela”, danes pa se veliko bolj klanjamo tistim, ki znajo razporediti svoj čas tako, da ga ostane tudi kaj za “življenje”?

Zagotovo kot družba napredujemo v marsikateri smeri. A velikokrat so motivacije za napredek precej bolj boleče, kot bi morale biti. To, da se moramo docela izčrpati, preden začnemo ceniti sebe in svoj čas, je zagotovo po nepotrebnem boleč razlog. Če pogledamo na razvoj Slovenije iz socialistične v kapitalistično državo, je tista pregovorna pridnost, ki smo jo premogli, postala nekaj, kar nas je v sodobnem tržnem okolju začelo izčrpavati, zato moramo prevrednotiti svoj pogled na življenje, delo in nase. To izgorevanje, pregorevanje ali preutrujenost pa je seveda nekaj, kar ne počiva samo na naših starih, preživetih vrednotah in karakteristikah Slovencev kot naroda. To je globalni fenomen. Svetovno gospodarstvo se na novo uči uravnotežiti svoja pričakovanja o nenehni učinkovitosti z zahtevami po bolj uravnoteženih življenjskih stilih delavcev. In tu se dogaja največja napetost, saj smo ujeti v preživete modele poslovnih doktrin in v splošni strah pred spremembami.

Po lastni izkušnji z izgorelostjo o tej bolezni sodobnega časa na glas govorite in pišete tudi sami. Kako pomembno je, da se o tem več pogovarjamo in simptome opazimo, preden je prepozno?

To je sodobna epidemija, ki jo je treba znati zajeziti. Gospodarstvo zaradi izgorelosti po zadnjih raziskavah izgubi na milijone delovnih dni. Zdravstvene zavarovalnice po vsem svetu za okrevanje izplačajo okoli 700 milijard evrov. Če to primerjamo s 600 milijardami, ki jih svetovno oglaševanje nameni pospeševanju prodaje izdelkov, storitev, znamčenju, vidimo, da ta odnos med kapitalizmom in demokracijo trenutno ne deluje najbolje.

Ljudje smo bitja, ki moramo udejanjiti svoj talent in odkriti svojo “poklicanost” v poklicih, ki jih opravljamo. Na drugi strani smo pa tudi bitja, ki potrebujejo druženje, čas z družino, ki jo želimo vzgajati in zanjo skrbeti. In ne nazadnje smo tudi bitja, ki se moramo spočiti, naspati in imeti prosti čas. Če smo torej preveč izčrpani kot zaposleni, to pomeni tudi, da smo slabi potrošniki; če smo slabi potrošniki, pa ne bo deloval niti naš kapitalistični sistem. Če smo izčrpani kot ljudje, smo tudi slabi volivci, delamo slabe odločitve in s tem trpi tudi demokracija. To je torej treba razumeti na sistemski ravni.

Je pa tudi na individualni ravni takšno življenje živeti zelo trapasto in nesmiselno. Ko ne najdeš več smisla pri sebi, začneš izgorevati. Vsi ti pritiski in pričakovanja so zreli za resno prevrednotenje. Pri tem imajo veliko vlogo tudi družbeni mediji, saj si oprtamo veliko bremen, ki jim sam pravim “bremena upodobljive, a neuresničljive sreče”. Zdi se nam, da moramo biti vedno lepi, nasmejani in uprizarjati to sodobno utvaro sreče na fejsbuku, instagramu itd. Vsi ti pritiski, ki si jih poleg službenih in zasebnih, še prostovoljno oprtamo sami, so v seštevku preveč zahtevni. Zaradi tega si stvari ne želimo početi, ampak jih moramo početi. Izgorevamo torej na različne načine, a iz istega vzroka – odsotnosti smisla, ki ga moramo vedno začeti iskati v svojih vrednotah. Mislim, da so tudi vse druge sodobne epidemije, kot so rak in splošno duševno zdravje, posledica tega notranjega neskladja. Gre torej samo za to, na kakšen način vam bo telo sporočilo, da nekaj počnete zelo narobe.

Sodobna družba je torej na točki nujnega prevrednotenja tega, kaj je služba, kaj je prosti čas, kaj je delo in kaj izpolnitev v življenju. Zato se mi zdi tudi pomembno o tem govoriti. Ne, ker bi želel biti “ambasador” izgorelosti, temveč kot nekdo, ki je to izkušnjo dal skozi oziroma jo še vedno dajem. Zdi se mi, da je po nepotrebnem trpeti, zgolj zato, ker se o tem ne zna govoriti, zelo trapasto, neproduktivno in škodljivo. Povzroča čustveno in gospodarsko škodo. Mislim, da je pomembno, da se ljudje zatekamo k temu, da delimo svoje izkušnje in si pomagamo pri soočanju s tem. Stvari so najhujše, ko so tabuizirane, ko se jih ne izpostavlja. Vsak tabu pa vedno “buta” ven drugje in po navadi tam, kjer si najmanj želimo.

Pri izgorelosti ni tako, kot pri prometni nesreči. Tam lahko nekomu štrlijo kosti iz telesa in to vidijo vsi in rečejo “O, moj bog, to je resno!” Pri izgorelosti, razen podočnjakov in bledice, ni zares videti, da si v resnem stanju. Ravno pomanjkanje fizičnega dokaza je lahko problem pri razumevanju.

Ljudje se radi postavljamo v tisto ograjeno cono prepričanja “meni se to ne more zgoditi”. Ste bili med njimi?

Vsekakor. Tudi moje strmoglavljene s “piedestala” pridnosti, uspeha, garanja je posledica mojih prepričanj in vzorcev. Ta prepričanja so kombinacija sodobnih vrednot, ki so vpletene v našem poslu, in vzorcev, ki so mi bili privzgojeni. Če se dotaknem idealizacije uspešnih ljudi kot neuničljivih, vztrajnih, garaških za vsako ceno, sem imel tudi pri sebi vedno neki notranji gon, da za vsako ceno udejanjim svoj talent. Zaradi tega sem bil lahko drugačen, najboljši in nagrajevan. Kar mi je bilo, pa tega nisem vedel, edino sprejemljivo, da sem v očeh drugih bil dovolj dober in sprejet. To je prisotno v naši družini, kjer smo v gostilni morali vsem streči in ustreči. Dokler sem imel dovolj energije za vse to vzdrževati, mi je bilo ustvarjati v oglaševanju in v takšnem tempu izjemen užitek. Izpolnjujoče mi je bilo ustvarjati in biti nagrajevan ter priznan mi je bila kolateralna korist.

Ko pa pridejo še druge življenjske prelomnice, kot so družina, poroka, krediti, moraš energijo znati razporejati drugače. Sam pri sebi tega nisem pravočasno začutil. Zato me je začelo opozarjati telo. S serijami dvotedenskih migren. Obenem pa me je ta moj pravzorec iz garaške gostilniške družine – saj sta tudi starša nenehno po 14 do 16 ur delala – držal v neki centrifugi, iz katere nisem znal izstopiti.

Nato sem šel k zdravnici, ji povedal, kaj se mi dogaja. Vprašala me je, ali sem kaj potrt. V ujetosti v adrenalin, se mi je zdelo, da nisem bil. Čeprav sem nenehno čutil veliko tesnobe in nemira. Ko mi je rekla, da naj si vzamem dva tedna dopusta, ker sem izčrpan, ne izgorel, sem v svoji utvari te neuničljive verzije sebe prvič poguglal izgorelost. Prebral sem, da gre pri izgorelosti za neke psihološke predispozicije in s supermanovsko domišljavostjo sem sklenil, da jaz očitno ne morem izgoreti.

Po dvotedenskem dopustu sem si tako v novi sezoni oprtal dvojno dozo dela. Tako sem bil vesel, da ne morem izgoreti, da sem se še bolj vrgel v delo. To je prineslo še več uspehov, nove velike naročnike, uspešne kampanje, nazive najbolj nagrajevanega kreativnega direktorja v najbolj nagrajevani agenciji, najbolje ocenjenega predavatelja, najbolj branega kolumnista itd. A vsak ta “naj”, me je izčrpaval. Čeprav sem bil z dosežki vedno na prvem mestu, so bili na prvem mestu pri meni v resnici vedno drugi in vedno so bila pomembna njihova pričakovanja. Moj ego mi tega ni dovolil razumeti, ta podoba mene kot najboljšega je tako zahtevala nenehno nalaganje premoga v to podivjano lokomotivo mojega uspeha.

Tako sem prišel do spoznanja, da se moraš iskreno izpraševati, ali so na prvem mestu drugi. Želel sem biti najboljši zaposleni, ki največ prispeva, najboljši oče in najboljši mož, medtem ko sem bil sam zase v resnici nizko na prioritetni lestvici.

In potem bum. Telo se upre in izgoriš. Kar je tako surov občutek, da skleneš zavezo s samim sabo, da se to ne sme več ponoviti. Potem se začne okrevanje, ki je zelo naporno. Ampak skozi to odkrivanje se začne graditi odnos s samim sabo, ki ga prepogosto predolgo zanemarjamo.

Imate danes kakšne preventivne ukrepe – v smislu, da se po določeni uri ne oglašate na telefon in v urniku vedno pustite kakšen prost termin?

Naj vam zaupam svoje novo pravilo, ki sem ga tako ubesedil: če svojo razpoložljivost razpolovite, boste svojo razpoloženost podvojili. Sklenil sem odkrito postavljati meje, ne biti na razpolago za stvari, ki niso moja odgovornost, ki niso moja dolžnost. Sklenil sem, da ni potrebe biti nenehno najboljši, da ni potrebe, da moj ego in pričakovanja drugih diktirajo moje življenje. Službenih mejlov po 17. uri ne gledam več, vzamem čas za vadbo, rekreacijo, meditacijo, dobro prehrano in se bolje poslušam.

Nenehno pa se moraš tudi ukvarjati s samim sabo, s prepozvanjem starih vzorcev in si iskreno nastavljati ogledalo, da ugotoviš, kaj je tvoj psihološki ustroj in iz česa izhaja. Marsikdo pri tem zamahne z roko, češ ta psiho-bla-bla res ni zame, ampak v resnici moraš ugotoviti, kaj so tvoji nezavedni goni, saj te sicer “gonijo” v nedogled.

NE je zelo mogočna beseda. Njena moč leži v tem, da vzpostaviš zdrav odnos med sabo in svetom.

Tudi kot potrošniki se v 80 odstotkih odločamo nezavedno, čeprav mislimo, da so naše odločitve racionalne. Podobno počnemo tudi na vseh drugih področjih življenja. Zavedati se moramo tudi, da smo Slovenci nagnjeni k pretirani pridnosti in izpolnjevanju pričakovanj drugih. Sicer nam je kot narodu uspelo preživeti, razviti svojo kulturo, jezik, v njem imeti svoje vrhunske ideje in postati zaradi njih svetovno znani. Vse to nam je uspelo v zgodovinsko nemalokrat zelo nenaklonjenih okoliščinah. Po drugi strani pa nas ta pridnost in trmoglavo služenje pripeljeta do scenarijev, v katerih se začnemo izčrpavati zaradi napačnih predpostavk o sebi in svoji vrednosti. Večina tega izhaja iz manjvrednostih kompleksov, ki so točno tam, v nezavednem delu in nas ženejo v določene oblike obnašanja, kjer se, preprosto rečeno, sabotiramo.

Zato se mi zdi, da bo poklic prihodnosti tudi znotraj podjetij – delovna terapija. Potreba po dobrih terapevtih bo vedno večja. Nastavljanje ogledala bo za izpolnjeno življenje vedno bolj pomembno. In to je vedno zdravo obravnavati.

Se je po vaši izkušnji v agenciji kaj spremenilo tudi glede organizacije dela zaposlenih? Ste svoje ugotovitve prenesli tudi na sodelavce?

Seveda. V poslovnih okoljih po vsem svetu trenutno obstaja strah pred govorjenjem o izgorelosti in kakšna podjetja na to moje izpostavljanje reagirajo v smislu “Kaj se pa zdaj ta gre, ne moremo zdaj vendar vsi postati hipiji in meditirati v pisarnah, kdo pa bo delal?” Primer moje izgorelosti je bil za našo agencijo neke vrste stresni test – ne le zame, ampak tudi za sodelavce, saj sem bil eden od ključnih ljudi v podjetju. Sprva sem se nenehno izpraševal, ali sem ekipo pustil na cedilu. In to jaz, ki sem supermen. Kdo mi je podtaknil kriptonit, presneto? Ampak so se stvari uredile, postavile na svoje mesto in nisem postal hipi (smeh).

Pri izgorelosti gre še za to posebnost, da ni izdatnih vizualnih dokazov. Ob prometni nesreči lahko nekomu štrlijo kosti iż telesa, to vidijo vsi in rečejo “O, moj bog, to je resno!” Pri izgorelosti, razen podočnjakov in bledice, ni zares videti, da si v resnem stanju. Ravno pomanjkanje fizičnega dokaza je lahko problem pri razumevanju. Sicer so se v mojem primeru vsi zelo trudili z empatijo in razumevanjem, čeprav niti sam nisem imel pojma, kaj se dogaja in kdaj bom spet normalno deloval. Kdaj bom nazaj superman.

Ta manko neposrednega telesnega dokaza, kjer se pa v prenesenem pomenu počutiš, kot da se je tvoja duša nabodla na vsa tvoja rebra, torej povzroča težave, saj izgorelosti marsikdo ne jemlje resno. Izgorelosti ne priznavajo tudi nekateri strokovnjaki. In da je zagata še večja, veliko ljudi tega stanja zato ne prepozna ali prizna pri sebi in ne ukrepa pravočasno. Na drugi strani pa odsotnost fizičnega dokaza marsikomu omogoča, da si izgorelost omisli za plačan bolniški dopust. To so zelo težavne stvari in v tem trenutku so ključni pogovor, razumevanje in sistemski ukrepi. Tu bo v prihodnje treba še veliko narediti. Tudi na ravni zakonodaje, politike, zakona za psihološko obravnavo, pa tudi v šolskem sistemu, ki je še vedno ujet v doktrino pridnosti. V šolah je tako veliko nepotrebnega in zastarelega frustriranja s pomnjenjem velikih količih informacji, medtem ko bi jih morali učiti o kreativnem povezovanju vseh informacji, ki so tako ali tako na voljo. Namesto zgolj spoznavanja narave bi lahko imeli več poudarka na spoznavanju sebe, zdravih odnosov, svojih talentov ter pravo vodenje iz čarovnije otroštva v neko suvereno odraslost, ki ponuja izpolnitev teh talentov. Pa seveda več znanja mikroekonomije in osebne ekonomije, ki je totalno podhranjeno in povzroča ljudem ogromno frustracij.

Rizično skupino za izgorelost predstavljajo predvsem zagnane, prizadevne, odgovorne, ustvarjalne in zanesljive osebe, torej tisti najboljši delavci. Kako se torej “yes man”, tisti, ki je vedno za akcijo in kakšen nov zanimiv projekt, tudi če mu ni še popolnoma jasno, kdaj ga bo opravil in kdaj uspel ujeti še nekaj ur spanca, temu upre in reče “NE, HVALA”?

Moj občutek, ko sem se do konca izčrpal, je bil, da sem izdal ljudi okoli sebe. Kaj bodo brez mene? Eden izmed ključnih oddelkov v podjetju je v veliki meri odvisen od moje forme. Ampak potem sem ugotovil, da so to v resnici moja pričakovanja, ne njihova. Potem sem se ukvarjal z očitki samemu sebi, da sem vendarle šibek, ker se mi je to zgodilo. A nisem bil šibek, pač pa predolgo premočen. Normalno mi je bilo, da sem si nenehno oprtal Atlasovo breme, prestajal Tantalove muke in tako, kar se mojega počutja tiče, opravljal Sizifovo delo. Moje videnje uspeha je bilo, da je treba za to nenehno garati, kar je naš družinski vzorec.

Tako kot obstaja ime „burn-out” (izgorelost), pa imamo tudi „bored-out”, kjer nekdo vztraja pri delu, v katerem ne vidi smisla. Lahko je to dolgočasno prelaganje papirjev, njegov talent in poklicanost pa sta čisto nekje drugje. In izgori zaradi tega. Zato je treba najprej razumeti ustroj sebe in sveta ter to združiti.

Moj občutek, ko sem se do konca izčrpal, je bil, da sem izdal ljudi okoli sebe. Kaj bodo brez mene?

„Ne, hvala” pride, ko ugotoviš, da funkcioniraš po pričakovanju drugih in ko si ustvariš svojo vizijo napredka. Šele ko si si na jasnem, kaj bi rad s svojim življenjem in kakšni so tvoji cilji, lahko nečemu rečeš ja ali pa ne. Pričakovanja, ki jih imamo, niso nekaj samoumevnega. Večina nam jih je namreč vsiljenih. Prva so pričakovanja naših staršev, o tem, kakšni smo, kaj bomo postali, kako obravnavajo naše zgodnje (ne)uspehe. Nato so tu, nemalokrat nerealna, pričakovanja o življenju s strani medijev in oglaševanja – torej poklica, ki ga jaz opravljam in se ga zato že nekaj let trudim opremljati z veliko bolj navdihujočimi zgodbami, kot zgolj opremljati ljudi s pričakovanji, kako materialistična naj bi bila njihova življenja. Nato so pa tu še družbeni mediji s svojimi pričakovanji, da bomo nenehno srečni na peščenih plažah. Če vsa ta pričakovanja ponotranjimo kot svoja, imamo seveda težavo. Nikoli jih ne moremo namreč uresničiti in naša sreča nam nenehno polzi iz rok. O tem zato izdatno pišem tudi v svojih kolumnah in predvsem v svoji prihajajoči knjigi.

Skratka, priti moramo do točke, kjer smo zmožni postavljati meje. Ta stik s samim sabo pa nam seveda povzroči tudi notranji upor. Če sam po skoraj 40 letih delovanja po istih vzorcih, ki se za povrh vlečejo sedem generacij nazaj, po tem programu korenito ne pobrskam in začnem vnašati spremebe, bom enako počel še naprej. Ker jabolko ne pade daleč od drevesa, moraš pobrskati po tem družinskem drevesu in videti, kaj je dobro in kaj ti več ne koristi. To moraš narediti zaradi sebe in svojih otrok, da jih razbremeniš slabega in jim predaš dobro. A to gre počasi. Atom za atomom, dokler se ne osvobodiš. Dobra novica pa je, da imajo po zadnjih znanstvenih raziskavah naši možgani visoko stopnjo nevroplastičnosti, kar pomeni, da se lahko na novo naučimo misliti. Naše misli namreč programirajo naše obnašanje. Kakor mislimo, tako bomo delovali. In naše misli imajo energijski potencial in se neposredno prevajajo v resničnost. Torej, če začnemo misliti drugače, lahko začnemo delovati drugače. Šele po vztrajnem in vsakdanjem treningu bomo dosegli točko preobrazbe.

Kolikšno vlogo pri preprečevanju izgorelosti ima dobra organizacija časa in dela?

Ogromno. Težava s časom je, da ga nenehno tlačimo v urnik. Tako si hkrati v urnik odmerjamo tudi čas za „srečo”. Naša sreča je od-do. Srečen bom šele, ko bom šel iz službe. A ne bi moralo biti ravno nasprotno? Ali, srečen bom šele, ko bodo otroci v šoli. To je trapasto. Radi rečemo tudi, da je čas denar. Sam pa to besedo sedaj drugače premečem. Čas je nared. Nared za to, da uživamo v njem v vsakem trenutku. In to je prvo pomembno spoznanje za srečo.

Ja, čas. Nekatere sodobne poslovne teorije trdijo, da je izčrpavanje delovne sile posledica ujetosti gospodarstva v preživete poslovne doktrine. Nekateri strokovnjaki pravijo, da sta trimesečno izkazovanje poslovnih rezultatov in pri tem, v 70. letih prejšenjega stoletja dogovorjena organska rast dobička, prekletstvo sodobnega časa. Bolj od organizacije torej potrebujemo reorganizacijo časa.

To mislim tudi v zelo praktičnem smislu. Neverjetno število delovnih ur se potrati tudi za nepotrebne sestanke. Gre za milijone ur na leto, ki bi jih zaposleni lahko porabili za resnično učinkovitost, za izobraževanje, za prosti čas ali za osebnostno rast.

Sicer pa morate čas razumeti drugače – življenje je samo nam odmerjen čas, da udejanjimo svoj talent in svojo poklicanost tam, kjer se potrebe sveta srečujejo z našimi talenti. Vem, da je to težje, kot se sliši. A nikoli, in tudi ne v nobenem življenjskem obdobju, ne obupajte, da tega ne bi vsaj poskušali.

Kaj pa, ko ljudi na takšna pričakovanja navadiš sam? Torej, da jih navadiš, da te lahko pokličejo ob 21. uri, ker se boš kadarkoli spravil na delo. Da jih navadiš, da si “priden”?

Poslovni rek pravi: “Delegiraj tistim, ki že imajo polne roke dela.” Ker si za tiste lahko prepričan, da bodo naredili. V tem priporočilu leži resnica. Dejansko ti s svojo ambicioznostjo, zmogljivostjo in naravnanostjo k uspehu ustvariš neko podobo o sebi. O sebi kot o človeku, o zaposlenem, o sebi kot kolegu v timu. Moja podoba je bila, da sem zanesljiv in bom dostavil. In zmagal. S temi pričakovanji sem si vsako jutro oprtal pleča. Z določeno količino ponovitev in dokazov ljudi navadiš na to persono, na tvoj prispevek in vlogo. In, ja, nekateri se potem v tem razvadijo.

Dejstvo je, da smo za svoj uspeh in svoje življenje odgovorni sami. Sam sem vlogo kreativnega direktorja prevzel mlad – pri štiriindvajsetih letih. Imel sem kolege, ki so bili od mene starejši po deset in več let in mi jim je bilo nekako težko delegirati. Zato sem se tudi naučil sam početi veliko novih stvari – oblikovati, režirati, skladati. Hkrati pa sem svojo radovednost nenehno bodril in se odzival povabilom, da sem TV komentator, kolumnist, predavatelj. S tem pa sem tudi razvil ogromen set znanj, ki mi danes pridejo neprecenljivo prav in me izpolnjujejo oz. krepijo mojo lastno blagovno znamko. Vse te stvari so me privedle do veliko življenjskih izkušenj in kapitala, ki ga zelo cenim in sem zanj neizmerno hvaležen.

Ampak če se na določeni točki ne naučiš reči ne in se ne poslušaš, se to začne prevešati v drugo smer. V smer izčrpavanja sebe, prevzemanja preveč odgovornosti in pretiranega razbremenjevanja drugih. Tako seveda nastaja asimetrija v timu. S tem svojim „alfa” načinom dela sem tudi sam veliko mlajših – zelo kreativnih – kolegov v timu nemalokrat frustriral. Ker sem raje naredil sam in naredil boljše – ali vsaj dajal vtis, da sem naredil boljše in nad vsem, seveda z željo po perfekcionizmu, helikoptersko bdel. Veliko vodij ne zna tega spustiti. Kar je za kakšno podjetje pogosto pogubno, je, da vodje pri sebi ne znajo prepoznati teh refleksov. Na eni točki je treba v življenje začeti vnašati korekcije in znati prisluhniti tako odzivu svojega telesa kot tudi okolja. Če ne, ne izčrpavamo samo sebe, ampak tudi veliko ljudi okoli sebe.

O izgorelosti boste spregovorili tudi 18. maja v Portorožu na kongresu ADMA. Kaj lahko pričakujemo na predavanju?

V predavanju, ki se ga zelo veselim, se bom osredotočil na to, kako sodobna okolja, službe, mediji in naši ukoreninjeni vzorci vplivajo na naše razpoloženje na vsakodnevni ravni. In kako kot ljudje, ki smo čustvena in racionalna bitja, velikokrat zaradi neobvladovanja preprostih veščin temu ne znamo ubežati. Govoril bom o pomembnosti pravih pričakovanj. O svoji sreči, življenjih in o dobrem počutju. Sodobne neuresničljive zahteve po nenehni sreči in nenehni učinkovitosti nas namreč delajo nesrečne, zato bomo na predavanju torej spoznali nekaj mehanizmov, kako s tem upravljati in se v življenju imeti fajn.

You might also like

[ 28. februar, 2019 ]

Marčevski ADMA uvodnik

[ 19. januar, 2019 ]

Januarski ADMA uvodnik

[ 16. januar, 2019 ]

O jezikovnem slogu

Leave A Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja